Henry-jev zakon topnosti plinov v vodi
Topljivost zraka v vodi določa Henry-jev plinski zakon. Z naraščajočo temperaturo se topnost zraka v vodi zmanjšuje, z naraščajočim tlakom pa raste. Omenjena zakonitost je prikazana spodnji sliki. Pri vodi s temperaturo 0°C lahko tako zrak pri nadtlaku 2 bar absorbira 83 l/m3 zraka, pri 80°C in enakem tlaku pa le še 32 l/m3 zraka. Pomeni, da se bo zrak v vodo bolj intenzivno absorbiral na nizkih mestih z visokim tlakom in pri nizkih temperaturah oziroma v hladilnih sitemih. Pri ogretju te iste vode na višjo temperaturo in pri nižjih tlakih - torej na višjih mestih instalacij, se bo zrak izločal. Na spodnji sliki so narisani tudi tipični procesi, ki se odvijajo v ogrevalnem ali hladilnem sistemu. Vodi, s katero dopolnjujemo ogrevalni sistem se najprej zmanjša tlak in poviša temperatura (Linija 1), kar povzroči izločanje raztopljenih plinov na približno 7% vol. zraka. Ko se ta voda segreje v kotlu (Linija 2) se količina absorbiranih plinov zmanjša na 3,8% vol. Presežni zrak se zato mora izločiti v obliki mehurčkov, ki potujejo na najvišji del instalacije. Pri nočnem zmanjšanju temperature (Linija 3) se absorptivnost vode poveča in ta zopet veže zrak, ki pa se ob jutranjem kurjenju (linija 4) zmanjša in povzroči klokotanje v cevovodih. Pravimo da voda "diha". Pri hlajenju (Linija 5) je proces podoben, le z razliko, da lahko hladna voda, še posebej mešanica glikola in vode veže bistveno več zraka kot topla. Prav tako so temperaturne razlike med dnevom in nočjo večje, zaradi česa se lahko učinkovitost hladilnih procesov močno zmanjša. V primeru, da vodo iz ogrevnega ali hladilnega sistema vodimo prek prelivnega ventila na nižji tlak, povzročimo, da se presežek plinov izloča.
